Zakaj se ljudje spuščajo v vojne?
Vojna se začne z zanikanjem. Ena skupina se odloči, da so njena načela vredna več in da načela drugih skupin ne veljajo nič. Načela postanejo pomembnejša, človek pa izgubi vso vrednost.

Ljudje se vojskujejo, ker pripisujejo večji pomen svojim načelom kot pa človeškemu življenju. V svojih opravičilih zmanjšajo vrednost človeškega življenja. Prvič, ko je nekdo prišel na zamisel, da je načelo pomembnejše od človeškega življenja, je bilo ravnovesje porušeno in potem se je vse samo še poslabševalo.

Ljudje se vojskujejo takrat, kadar ne razumejo bistva življenja, kajti v vojnah življenje zapravljamo. Vojna ne poteka samo na bojišču. Tudi doma, brez vojne, zapravljamo življenje.

Mnogi humanisti, filozofi in svetovni voditelji trdijo, da se vojna začne v človeških glavah. Se strinjate s tem?
Svetovna vojna je lahko videti nedolžna v primerjavi z bojem, ki divja v človekovi notranjosti. Življenja gredo v nič v tej bitki, dragoceni trenutki so žrtvovani, pride lahko skoraj do popolnega uničenja. Notranji boj je najhujši boj. Spraviti se moramo sami s seboj, kajti na tem našem bojišču je žrtev “jaz”.

Notranji nemir nam preprečuje, da bi prišli do resničnega miru. Vse dokler ne bo notranjega miru, bo zunaj vojna. Slabo telesno počutje človeku prav gotovo lahko povzroči bolečino, toda bolečina, ki je posledica nemira v srcu, je precej hujša. To je gotovo najhujša bolečina, kar jih obstaja. In vendar jo srce prenaša že zelo zelo dolgo.

Kako se zgodi, da človek izgubi svoj mir?
Vsakogar med nami spremlja nevidni tat, ki nam sledi vsepovsod. Kaj počne ta tat? Ropa nas. Ne ustavijo ga ne vrata, ne ključavnice in ne alarmi. Ta tat ne jemlje denarja ali oblačil. Oropa nas najbolj vrednega, kar imamo. Oropa nas radosti, miru, zadovoljstva. Oropa nas vseh tistih stvari, ki so precej bolj pomembne od česarkoli drugega. Česarkoli.

Takrat, ko rečemo: “V svojem življenju si želim miru, vendar ... s tem se bom ukvarjal pozneje,” temu nevidnemu tatu dovolimo, da vstopi. To je znak zanj. Vse, kar mora ta tat slišati, je: “Ne zdaj,” in že reče: “Tu je nekdo, ki ga lahko oropam, saj ne varuje svoje najbolj dragocene dobrine. Zapravlja jo. Razsipava z njo.” In v tistem trenutku smo oropani tistega, kar je za nas najbolj pomembno.

Ali ima vsakdo v sebi prirojeno željo, da bi poiskal in občutil mir?
V vsakem človeku je nekaj, kar hrepeni po miru. Tudi v trenutkih popolne zmede je hrepenenje po miru še vedno živo. Kadar ne zaupamo, hrepenimo po zaupanju. Kadar čutimo bolečino, si nekaj v nas želi vsaj drobnega žarka upanja, olajšanja.

Človek potrebuje ljubezen – da ljubi in občuti ljubezen. Vprašanje je, kaj je lahko vir te ljubezni? Človek mora zaupati, vendar, kaj je lahko vir tega zaupanja? Čemu lahko zaupaš, kar je vredno tvojega zaupanja, kar ti bo lahko dajalo oporo, ki jo potrebuješ v življenju? Prav tako ni dvoma, da človek potrebuje mir. Pravzaprav pri tem nimaš prav veliko besede. To je žeja, ki je prirojena vsakomur. Vprašanje je, kaj je lahko vir tega miru?

Kako lahko človek doseže razumevanje miru, o katerem pripovedujete?
Mir ni potreben v glavi, potreben je v srcu. Razum in pamet ne moreta dojeti miru. Drugačno vlogo imata.

Mir, veselje in resnična sreča niso stvar razmišljanja. Lahko jih le čutiš. V tem, da si živ, gre za občutek. Nobenih razlag ni za to. To je občutek, do katerega moraš priti, kajti tam boš našel tolažbo, tam boš našel veselje, tam boš našel zadovoljstvo. Ta občutek nas mora spremljati. Mislimo, da potrebujemo razlago miru, vendar miru ni mogoče razložiti – lahko ga le občutiš.

Izpolnitev moraš čutiti. Ko si izpolnjen, nekaj v tebi zelo natančno reče: “Da, izpolnjen sem.” Žejnemu človeku niti tisoč slik drugih ljudi, ki pijejo vodo, prav nič ne pomaga. Vodo mora piti sam.

Kje je mogoče najti mir?
V vsakem človeku je. Vsakdo mora kot posameznik reči: “Želim si miru v svojem življenju.” Družba ne more najti miru. Družba ne obstaja, vlade ne obstajajo – samo ljudje. Mir je preprosta stvar. Čuti ga lahko le posameznik. Kadar pa pozabimo, kaj pomeni čutiti mir v sebi, in se oprimemo obrazcev za ustvarjanje miru, zabredemo v težave.

To, o čemer govorim, je notranji mir – moj mir – ne zunanji mir. Marsikdo misli, da bo mir prišel tedaj, ko bo imel popoln nadzor nad dogajanjem v svojem življenju. To se ne bo zgodilo. Tega nisi sposoben.

Nihče ni sposoben razumeti in nadzorovati prav vsega. Razumem lahko le samega sebe.

Mir poišči v sebi. Tudi če se vse druge vojne končajo, ne bomo našli miru, vse dokler bo divjala naša notranja vojna. Kadar pa smo spravljeni sami s seboj, je to za nas resnično, ne glede na vse druge vojne, ki potekajo.

Obstaja nasmeh, ki ga nič ne more pregnati. Ta nasmeh prihaja iz tako globokega stanja miru in praznovanja, da ga nič na tem svetu ne more pregnati. To je nasmeh, ki ga je sposoben vsakdo med nami. Mir, ki vlada tu, v srcu, je edini pravi mir.

Je v svetu, polnem vojn, notranji mir sploh mogoč?
V nas igra simfonija. Lahko se prebudimo za to možnost. To je le možnost. Mogoče je biti izpolnjen in čutiti notranji mir. Mogoče je razumeti vrednost prav vsakega diha, prepoznavati hrepenenje po življenju. Mogoče je spremeniti bolečino v hvaležnost, dvom v vednost. Mogoče je spremeniti vsa vprašanja v en odgovor. En sam odgovor. Kakšen odgovor? Tisti, ki nima vprašanja.

Kako si lahko pomagaš, da najdeš mir v sebi?
Notranji mir ni nekaj, kar lahko ustvariš ali izumiš. To je proces odkrivanja miru, ki že obstaja. Gre bolj za umikanje preostalega. Odstrani vse drugo, pa boš prišel do miru, saj obstaja v vsakem od nas. Kdaj pravzaprav pride veselje? Ko se prenehamo ukvarjati z vsem drugim, začutimo veselje, saj nam je to prirojeno. Notranji mir in veselje sta nam prirojena, kadar pa ju poskušamo ustvariti, se od njiju oddaljimo.

Kako Znanje človeku pomaga, da najde mir?
Pri Znanju gre za to, da najdeš notranji mir brez kakršnihkoli posrednikov – da najdeš samega sebe. To je tisto, kar ponujam. Nič drugega. Marsikdo pričakuje, da bo Znanje iz njega naredilo popolnega človeka. Ni res. Vsakdo med nami je že popolno človeško bitje. Ne bi mogli biti bolj popolni. Ničesar ni moč storiti, s čimer bi lahko človeka izboljšali. V najbolj razburjenem človeku sem videl mir. V človeku, polnem sovraštva, sem videl ljubezen.

Ko smo v sebi na tistem pravem mestu, ko smo zadovoljni, takrat pride mir. Takrat pride veselje. In kaj je potrebno? Moraš ga sprejeti, moraš ga priznati v svojem življenju in biti zadovoljen.

Kako ljudem pomagate najti mir?
Ljudem pomagam razumeti, da obstajata upanje in smisel življenja, pomembnejša od vsakodnevnih stvari, v katere smo nenehno ujeti. Ljudem povem, da odgovor na potrebo, ki jo čutijo v svojem življenju, že ves čas živi v njih samih. Povem jim, da lahko mir, ki ga iščejo, najdejo v sebi.

Pri tistem “v sebi” lahko pomagam. Dajem štiri tehnike, ki človeku omogočijo, da se obrne vase in v sebi najde mir. To ni filozofija. Brez teh tehnik Znanja bi bile moje besede le filozofija. Bile bi brez pomena – mnogo lepih besed, vendar čisto brez pomena. Jaz ponujam praktično pot do miru v sebi.

To je priložnost. To je darilo. Ni ga mogoče kupiti ali prodati. Ne trdim, da sem prerok ali kaj podobnega, toda če si v svojem srcu želiš miru, če si v svojem srcu želiš radosti, ponujam orodje, da lahko greš vase, da se povežeš in da čutiš.

Imam ta dar, to čast, da lahko ponudim možnost občutenja spokojnosti, veselja, miru. Ni pomembno, kako temu rečeš. Ne potrebuje nalepk. Reci, da je preprosto. Preprosto je najboljše. Vsak človek ima dar, da lahko občuti ta mir.

Povejte še kaj več o miru.
Ko se človek res zave pomanjkanja resnice in sreče v svojem življenju, odsotnosti miru, takrat v se v njem prižge ogenj. Zagori pravi ogenj, ne tisti v glavi; ta ogenj ga žene, da bi našel mir. Začne iskati.

To je pravi trenutek, da poiščeš žejo. Notranja žeja je tista, ki nas žene v pravo smer. To je tisto, kar potrebujemo – ponovno odkritje strasti do veselja. Naj bo to tvoja gonilna sila.

Ko je življenje izpolnjeno, ko ne zanemarjaš diha, se pojavi dobrota. Dobrota je srce, polno veselja. Takrat pride v naše življenje mir. Takrat začnemo reševati svoje težave. Ne gre za to, da najdeš rešitev za težave, ampak da v sebi najdeš preprostost, ki je veličastna.